nedelja - 9. avgust

Ta dan smo si pogledali nacionalni park Makgadikgadi. Cesta je bila zelo slabo. Vecino casa smo imeli vklopljen 4WD. Lokalni vodic mi je povedal, da se ne pomni, da bi se dezevno obdobje raztegnilo v mesec junij. Prvic se je to zgodilo letos. Zato so bile stevilne poti v parku pod vodo in smo morali obracati. Pokrajna v tem parku je zelo lepa, divja. Nikjer turistov. Ob poti so stevilne kosti in lobanje zivali, ki so jih predatorji pojedli. Doloceni poredeli so cisto opustoseni. Podrta drevesa, nic zelenja. Vodic mi je povedal, da sloni pojejo veliko trave. Najprej jo z rilcem odrtgajo, nato jo se malo potresejo, da stran pade pesek, nato jo pojejo. Pesek skoduje njihovim zobem. V zivljenju zamenjajo svoje zobe 6 krat. Potem ne morejo vec zveciti in poginejo. V tem parku je vcasih tako malo hrane, da se tudi trop levov spravi na odraslega slona. Vodic je povedal, da ga ubijejo tako da ga stisnejo za njegov rilec in ga zadusijo. Sloni zacnejo podirati drevesa, ko na sposnem zmanjka trave. Drevesa podrejo zato, da lahko majhni sloncki dosezejo zelene liste. Ce se to zgodi, potem je pokrajna dokoncno opustesan - kot da bi padla bomba. V parku smo videli
zelo malo zivali. Popoldne smo sli 50 km v notranjost slane puscave. Na veliko presenecenje, smo sicer po zemljevidu stali sredi slane puscave, pred nami pa so se raztezali zeleni otocki trave. Nic ni bilo jasno nam, nasemu, niti lokalnemu vodicu. Ob povratku se je nas vodic pogovoril z upravitelji parka, ki so povedali, da ta zemljevid velja za leto 2007 in da se ocitno zeleni pas pomika cez puscavo. Zgleda, da imajo podnebne spremembe pozitivne ucinek na zejno Afriko. Zvecer smo se vracali po zelo zapraseni cesti v kamp.