nedelja - 16. avgust

Zjutraj smo se odpravili proti Windhoeku. Zvecer imamo vecerjo zunaj. Zjutraj letimo naprej. Ob 7:45 gremo na avion proti Ljubljani. Adijo Afrika.

sobota - 15. avgust

Zjutraj smo sli na organiziran izlet, kjer smo vidli obicaje bushmanov. Kako so vcasih lovili, kako nabirali. Super izlet. Pokazali so nam, kako najdejo vodo, kako nardijo ogenj, itd. Super. Zvecer smo po cistem naklucju imelu super zur z Bushmani. Zurirali smo do enih ponoc.

petek - 14. avgust

Zgodaj zjutraj smo opravili potrebo kar v grmovju, se nekako umili, pojedli zajtrk in odpravili na kalvarijo. Vozili smo po diagonali parka. Vozili smo spet cel dan. Cesta enostavno grozna. Ce nebi imeli Toyote, bi avto razapadel na cesti. Kampirali smo v urejnem kampu, ki ima tudi zagrajene leoparde in leve. Kamp smo nasli po cistem naklucju. Ze zvecer smo se srecali z levi. Ceprav so bili za kletko smo bili vsi posrani, ko so vidli, da smo vznemirjeni.

četrtek - 13. avgust

Sli smo iz Mauna proti Kalahariju. Voznja je bila zelo mucna, ker je bila zelo slaba cesta. Vozili smo se cel dan. Zivali skoraj nic. Kamp je sredi nacionalnega parka na prostem. Ta dan sem ponesreci Maji razbil dvoje ocal. Ene sem razbil, ko sem jo ponesreci zadel v obraz, na druga sem zvecer postavil 5L vode. Se zgodi.

sreda - 12. avgust

Danes smo sli z drevaki (Mokori) po delti Okavango. Najprej nas se je z gliserjem peljal dobro uro po rokavih delte do ljudi, ki te dobre tri ure vozijo z drevaki. Midva sva se peljala v originalnem lesenem drevaku. Vsak dobi svoj plasticni sedez, drevak vozi domacin z leseno palico. Z njo odriva drevak. Colnicek je zelo nestabilen. Rob je le nekaj centimetrov nad vodo. Ce omenim, da voznik stoji, potem je se bolj nelagodno, da se zvrnes. Dan je bil cudovit. Na cisto drugacennacin smo doziveli delto. Videli smo slone, hipote, itd. Popoldne sem sel brez Maje na panoramske polet nad delto. Trajal je slabo uro. Letos se je prvic odkar merijo (leta 1934) nateklo najvec vode. V delto pritece voda z reko Okavango, ki tece vse iz Angole. Ker je dezevna doba poleti, potrebuje reka za dobrih 2000 km, celih pol leta. Pomeni, da je pozimi sezona poplav, poleti pa je dezevna doba. Polet je bil cudovit. Videli smno slone, ki so bredli po vodi, zirafe, rokave razlicnih barv. Jutri gremo proti Kalahariju. Opremili smo se z vodo in bencinom.

torek - 11. avgust

Zjutraj smo pozno ob 9:15 sami (marta, maja, Moss - lokalni vodic in moja malenkost) odsli na safari v Moreni z dzipom. Od Mouna do parka je 100 km in potem se 45 km do obrezja delte Okavango. Bilo je precudovito. Vecji del parka je pod vodo, tisto kar smo lahko videli je bilo vredno obiska. Na vsega skupaj nekaj kilometrih so bili hipoti (nilski konji), sloni, zirafe, opice, ptice. Vse skupaj se razteza nad edinstvenem predelu delte Okavango. Edinstven je zato, ker je ena redkih rek, ki se ne izliva v morje, ampak se razlije pred puscavo Kalahari. Po kosilu smo hoteli najti leve, ki so pred nekaj dnevi pojedli vodnega bivola. Njegovo okostje smo nasli v eni od t.i. vodnih lukenj. To so luknje, kjer je voda, naokrog pa je vse suho. Kljub izkusenemu lokalnemu vodicu, jih nismno uspeli najti, pa se pozni smo bili. Park se zapira ob 18ih, pa se dolgo pot
smo imeli nazaj. Prigoda, ki se nam je zgodila ta dan je bila z mesom. Nikakor ne smes peljati kakrsnega koli mesa iz parka ven. Kmetje se bojijo, da bi iz parka prinesli kaksno parkljevko ali kaj podobnega. Ne vede smo v hladilniku imeli 2 kg rdecega mesa in klobase. Ko smo se vracali smo cisto pozabili na veterinarsko tocko. Nato je Moss odigral super vlogo in uspeli smo jih prepricati da imamo v hladilniku samo klobase. Se glede klobas je bil zelo nejeveoljen, ce pa bi nasel meso, pa bi ga tako vrglo po tleh.

ponedeljek - 10. avgust

Danes se odpravljamo na pot sele opoldne proti novemu nacionalnemu parku Nxai Pan, ki je znotraj parka Makgadikgadi. Voznja je bila zelo utrajajoca. Oba parka imata obupno cesto. Se dobro, da imamo Toyote, sicer bi vse skupaj razpadlo za prvim ovinkom. V celem dnevu smo videli le par slonov, ki so se prisli blatit v vodno luknjo. To je vse. Precej razocaran. Pot smo nadaljevali proti Najvecjim drevesom Baobab in se tam pofotkali. To je bil tudi edin vreden dogodek celodnevnega mucenja v avtomobilu po izdredno slabi cesti.

nedelja - 9. avgust

Ta dan smo si pogledali nacionalni park Makgadikgadi. Cesta je bila zelo slabo. Vecino casa smo imeli vklopljen 4WD. Lokalni vodic mi je povedal, da se ne pomni, da bi se dezevno obdobje raztegnilo v mesec junij. Prvic se je to zgodilo letos. Zato so bile stevilne poti v parku pod vodo in smo morali obracati. Pokrajna v tem parku je zelo lepa, divja. Nikjer turistov. Ob poti so stevilne kosti in lobanje zivali, ki so jih predatorji pojedli. Doloceni poredeli so cisto opustoseni. Podrta drevesa, nic zelenja. Vodic mi je povedal, da sloni pojejo veliko trave. Najprej jo z rilcem odrtgajo, nato jo se malo potresejo, da stran pade pesek, nato jo pojejo. Pesek skoduje njihovim zobem. V zivljenju zamenjajo svoje zobe 6 krat. Potem ne morejo vec zveciti in poginejo. V tem parku je vcasih tako malo hrane, da se tudi trop levov spravi na odraslega slona. Vodic je povedal, da ga ubijejo tako da ga stisnejo za njegov rilec in ga zadusijo. Sloni zacnejo podirati drevesa, ko na sposnem zmanjka trave. Drevesa podrejo zato, da lahko majhni sloncki dosezejo zelene liste. Ce se to zgodi, potem je pokrajna dokoncno opustesan - kot da bi padla bomba. V parku smo videli
zelo malo zivali. Popoldne smo sli 50 km v notranjost slane puscave. Na veliko presenecenje, smo sicer po zemljevidu stali sredi slane puscave, pred nami pa so se raztezali zeleni otocki trave. Nic ni bilo jasno nam, nasemu, niti lokalnemu vodicu. Ob povratku se je nas vodic pogovoril z upravitelji parka, ki so povedali, da ta zemljevid velja za leto 2007 in da se ocitno zeleni pas pomika cez puscavo. Zgleda, da imajo podnebne spremembe pozitivne ucinek na zejno Afriko. Zvecer smo se vracali po zelo zapraseni cesti v kamp.

sobota - 8. avgust

Zgodaj zjutraj smo se z lokalno agencijo odpravili¸proti rancu levov. Ob ognju so nam postregli z toplim cajem. Potem je sledil sprehod z mladimi levi. Najstarejsi ima 1 leto. Najmlajsi nekaj mesecev. Bozali smo jih, se z njimi slikali, jih na rokah imeli. Pred tem smo imeli hitri tecaj za varno druzenje z levi. Mladicke, se preden spregledajo, vzamejo mami. Nato jih vzrejajo dva leti. Po tem casu jih vrnejo v naravo. Zelja je, da se navadijo ljudi in da jih ne bi napadali. Popoldne smo se odpravili proti Botswani-Makgadikgadi. Na poti smo pobrali lokalnega vodica, ki nas bo vodil po nacionalnem parku Makgadikgadi in Kalahariju. Prvi je ogromno slano jezero, ki se je izsusilo pred miljoni leti ko je zaradi potresa nastal kanjon, posledicno Victorijini slapovi in spremenil tok reke Zambezi. Sedaj tukaj kraljujejo gepardi, ki imajo radi odprti prostor, kjer razvijejo hitrost vec kot 100 km/h. Kampiramo blizu kraja Gweta.

petek - 7. avgust

Danes je bil najbolj avanturisticen dan v najinem zivljenju. Zgodaj zjutraj sva se odpravila na enega najtezjih raftingov na svetu na reki Zambezi med Zimbabwe in Zambijo. Tezvanost je ocenjena s 5. stopnjo - najvisja mozna stopnja. Zjutraj smo se zbrali, podpisali, da gremo v to na lastno odgovornost, potem pa z avtobusom do grape. Tam so nam razlozili, kaj storiti, ce pades v vodo in kaj ce te odnese stran. Potem smo se spustili dobrih 300 metrov pes po strmi poti do reke. Malce smo probali poveslati v laguni, se nekaj fotk. Nato smo se spustili. V colnu nas je bilo 6 in vodic. Jaz in finec sva sedela cisto spredaj, Maja zadaj. Kmalu se je izkazalo, zakaj je to en najtezjih izpustov. Startali smo pri brzici st. 11 in koncali naj bi pri st. 24. Prvo brzico sm ouspesno prestali, nato je sledil niz treh brzic - ugly sisters and the mother. To se z besedam tezko opise. Vodja je povedal, da moramo za vsako ceno precit val ki ga ustvarja glavni sifon, sicer smo ga naj... Tok reke te potegne pod skalo in z nekaj srece prides ven cez cca pol minute. Veslali smo na vso silo, da bi precili glavni val in tudi uspeli. Na anso presenecenje je tako za njim sledila skala na katero smo naleteli dirktno celno. Coln se je hipno ustavil in skoraj prekucnil. Celo levo stran je vrglo v vodo, vkljucno z Majo. Takoj sem skocil in ker je Majo po nekaj sekundah vrgel nazaj proti colnu sem je uspel resit iz vode. Naslednjega sem reseval finca. Spelo je zal ze doneslo predalec in smo jo resevali, ko smo prisli iz glavnih brzic. Vsi so imeli sreco, da smo precili glavno val, sicer bi nas potegnilo vse skupaj pod vodo. Nato je sledila naslednja brzica Terminator. Na tej je popadala v vodo cela desna stran. Sam sem se uspel po cudezu obdrzat. Po tej brzici smo se do konca uspeli vsi obdrzati v colnu. Pot na vodi je trajala dobre tri ure. Roke so nas bolele in na koncu smo se morali se vzpeti po strmem terenu nazaj na vrh grape. Popoldne sva z Majo sla se enkrat pes proti Victoria slapovi, da se enkratposnamem s staro kamero. Z veliko srece sva brez placila prisla ponovno noter. Zvecer je imela Katarina rojstni dan in smo imeli folklorni show in torto. Jutri imava z Majo se izlet - hoja skupaj z levi. Potem pa gremo nazaj v Botswano proti Kalahariju. Jutri tudi dvignem video in slike iz raftinga.

četrtek - 6.avgust

Moja malenkost na robu prepada Victorijinih slapov.

četrtek - 6.avgust

Maja na Victorijinih slapovih v Zimbabweju. Slapove je odkril angleski misjonar Lewinston.

četrtek - 6.avgust

Zjutraj smo se iz Botswane odpravili proti Zimbabwe, na ogled Victorijinh slapov. Prej smo ko zmesani iskal disel. Na eni crpalki smo jim ves disel pokupil. Dzipi imajo vgrajen dvojni tank, pomeni, da v enga natankas dobrih 140 litrov. Ko smo koncno natankal, smo sli proti meji. Tam so nas zadrzali dobri dve uri. V glavnem ne mores verjeti kaksna birokracija. Ze tako smo mel urejene vize, pa kljub temu je bilo ena gora pisanja in izpolnjevanja. Najbolj komicen prehod pa je na strani Zimbabweja. Ena pisarna je v hisi, druga pa je na prostem. Dobesedno je pisalna miza na prostem, na dvoriscu. Potem smo gledali, kako so papircke prenasali med pisarno v hisi in pisarno na prostem. Seveda z hitrostjo polza. Ce je Botswana primerljiva z evropsko drzavo, je Zimbabwe cisto nasprotje. Odkar je Mogabe predsednik ze 30 let, je zafural dravo do konca. Pred kratkim so opustili lastno valuto, ki je imela triljonske zneske zaradi hiperinflacije. Ko pridemo v mesto, kjer si ogledas slapove, so nas obstopili iz ulice in nam vsiljevali rocne izdelke. Nekako smo se izmuznili in si pogledali cudovite Viktorijine slapove. Zvecer smo si pogledali se slapove iz meje med Zimbabwe in Zambijo - iz mostu. Maja (specialist) je nekako kar sla na stran Zambije. Kasneje je povedala, da so jo tam zahaklali policisti in jo zacelizaslisevati od kje je. Ko je opazla, da niso bili prevec zadovoljni z razlago, da je iz Slovenijie in da si je samo prisla pogledat slapove iz njihove strani, jo je po cudezu ucvrla nazaj na stran Zimbabweja. Vodic je potem nakndano razlozil, da je imela sreco, ker bi jo lahko priprli zaradi ilegalnega prehoda. Za ogled iz mostu smo namrec morali kupit enodnevno vizo za Zambijo - vendar samo za dostop do mostu. Ko smo se vracali, so me spet obstopili tezaki z izdelki. Mal sem se pripravil in si v zep stlacil nekaj ameriskih dolarjev. Kupil sem dva para kamnitih nilskih konjckev in lesene Big 5. Za slednje sem prodajalca malce nategnil: iz 20 sem zbarantal na 7 dolarjev. Vidno razocaran mi je sledil do avta. Ko sem se nekak zaprl v avto z ruzakom v rokah in hotel speljat, sem opazil, da sem zalozil kljuce. Lahko si predtavljate sceno. On zunaj penil, jaz bi moral samse speljat, pa nisem nasel kljucev, iskat pa jih nisem mogel, ker sem v avto vstopil z vso nakupljeno saro in se ruzakom. Po nekaj minutnem kletju, sem nasel zalozene kljuce, in spet prva, druga, gas. Upam, da ne ve, kje kampiral. Zvecer smo pripravl se zadnjo vecerjo, preden predamo stafetu spet prvemu avtu - kuhanje. Zvecer sem tudi opazil, da sem na slikanju Viktroijinih slapov slabo obrnu 8 mm fil v kameri in se mi ni navijal na drug kolut amapk se je stlacil po celi kamer, ko se je odvijal. Tokrat tudi bambus ni pomagal - tolk sem bil jezen. Sedaj razmisljam, da bi enkrat v teh treh dneh kolikor smo v Zimbabwe, sel se enkrat sam na ogled slapov, da posnamem z staro kamero. Jutri grem na enega najnevarnejsih spustov z raftingom po reki Zambezi - reki, ki na koncu pada v Viktorijinh slapovih. Vse to vam lahko pisem po cistem naklucju. Pravkar sem ugotovil, da lovim sibek signal WiFi, ki ni zakodiran. Hehehe... Pomeni tri dni zastonj oglasanja iz Zimbabweja.

sreda - 5. avgust

Zjutraj se sama z Majo odpraviva z dzipom v Chobe nacionalni park. Ostalim se ni dalo. Vzeli so si prosti dan. Kmalu se je izkazalo, da je ta v primerjavi z namibijskim nacionalnim parkom (Etoshe) precej bolj bogat z zvalmi. Na tri urni poti sva srecale razlicne ptice ujede (npr. orla, ki lovi ribe), mungote, druzino nilskih konjev, ... Nekje na sredi poti so naju obstipili sloni. Vec kot 50 malih in velikih. Opazovala sva jih dokler sva nehote z avtom locila slonico od malcka. Zacela je kriliti z usesi in brcati v tla. To je pomenilo samo se prva, druga, gas... Srecala sva tudi vodne bivole. Za njih je znacilno, da ce jih razpizdis, da se nikoli ne umaknejo in da grejo direktno na tebe. Poleg slona, leoparda, nilskega konja in nosoroga je podvodni bivol peti clan od "Big 5", ki jih je najtezje uloviti v Afriki. Na poti sva se srecala tudi z zirafami, antilopami, itd. Do zadnjega sva upala, da srecava leoparda, a neuspesno. Popoldne smo skupaj sli se na ogled parka iz vode z ladjico. Zelo zanimivo, venda je bil jutranji individualni ogled dopolonilo popoldanske ture. Z ladje smo sli po reki Zambezi, kjer smo videli krokodile, varane, slone, nilske konje, slone, itd. Zvecer smo ze tradicionalno vnekaj minutah spraznili dve flasi Amarule. Ko ni nic vec ostalo od Amarule, nam je Joze mesal bambus (koka kolo in rdece vine). Napil smo se ga in se rezal, da polnoci. Na koncu, so nam anglezi zatezil, da smo preglasni. Sledil je nekaj sekunden alarm avta in glasna objava nasega Jozeta: "attention, attention.... fukat". Par dni nazaj smo otroke himb naucil prvi slovensko besedo - "fukat". Takrat so se cel vecer drl na ves glas "fukat". Mi smo se rezal, da smo se skoraj poscali.

torek - 4. avgust

Zapuscamo kamp, kjer smo zvecer na ognju skuhali odlicni golaz in se odpravimo proti Botswani.
Na poti tretjemu dzipu raznese 4WD menjalnik. Lokalni mehankar odpravi toliko, da lahko nadaljujejo na 2WD pogon. Na meji polno formalnosti in dezinfekcija gum. Takoj za mejo vstopimo v nacionalni park Chobe. Pricaka nas creda slonov in drugih zivali. Zaradi obilice vode, je tukaj tudi vec zivali. Zvecer smo prvic dezurni - pomeni, da moramo skuhati vecerjo in pomiti posodo ter pripraviti zajtrk tri dni zapored. Prespimo v Thebe River campsite.

ponedeljek - 3. avgust

Prejsnji dan zvecer smo v kampu v Runduju tako glasno razgrajal, da so nas zjutraj vprasali, kater jezik govorimo, da je tako glasen. Pa smo rekl, da slovani osvajajo Afriko. Danes gremo se v en nacionalni park pogledat vodne bivole in nilske konje. Jutri gremo v Botswano. Tam ne bom imel dostopa do interneta. Pomeni, da se oglasim in dodam vtise zadnji dan pred letom v Slovenijo.

nedelja - 2. avgust

Gasilska pri meteoritu na poti proti drugemu najvecjemu mestu v Namibiji - Rundu.

nedelja - 2. avgust

Zjutraj smo se odpravili proti Rundu-ju. Na poti iz parka smo videli afriskega slona (samca), ki je bil 5 metrov stran od avta. Ker smo zadnji v konvoju smo malce dlje postali. Cez cas smo opazili, da vec ne je listja, ampak, da se je zazrl v nas. Takrat sem vedel, da je cas, da moram imeti v prvi in nogo na plinu. Zdi se, da so zivali v parku ze zelo navajene na avtomobile, ker tudi pri preckanju ceste lepo pocakajo. Na poti smo si pogledali eno od dveh naravnih jezer. Pogledali smo si tudi meteor, ki ga je priletel v Namibijo in ga je nekdo pobral in si ga prilastil - 50 ton zeleza.

sobota - 1. avgust

Se ena gasilska v nacionalnem parku - izsuseno jezero.

sobota - 1. avgust

Zjutraj smo sli zgodaj (ob 6:00) zjutraj brez zajtrka na safari. Z dzipi smo se odpeljali iz ograjenega kampa v nacionalni park. Sprva nismo vedeli kaj pricakovati in smo ves cas voznje iskali zivali. teh pa od nikoder. Zgledalo je kot voznja za Savo. Ves cas smo zadnji dzip. Lahko si predstavljate koliko prahu dvignejo 4 dzipi pred tabo. Na koncu se je izkazalo, da se vozimo na razlicna naravna napajalisca - "luknje". Okrog teh se zbirajo razlicne zivali. Nekatere so prazne, nekatere pa so polne zeber, antilop, itd. Na eni smo srecali levinjo, ki je bila na oprezi. Napad na zebro sem zgresil za 15 minut. To sem zvedel kasneje. Ze nekaj casa si pulim lase. Ce bi vedel, da je na prezi bi tam zdel cel dan. Popoldne so nekateri sli se enkrat pogledat, jaz sem ostal, ker me je voznja dzipa prevec izmucila. Pa se nic nisem spal, ker imava poletne spalke, ponoci pa je blizu nicle. Povedal so mi, da je prisla levinja nazaj jest zebro. Izkazalo se je, da je ulovila brejo.

petek - 31. julij

Po ogledu smo se slikali z "udomacenimi gepardi". Maja ima ze izkusnje z mucki in ji je med cohanjem kar zazehal.

petek - 31. julij

Lastnik nas je popeljal po farmi. Geparde smo si pogledali na odprtem dzipu. Prisli so cisto do dzipa. Naroceno nam je bilo, da ne smemo teci, ker bi nas zaceli loviti. Povedal nam je, da v primeru, da se turisti ustrasijo in zacnejo bezati, pazniki stecejo za njimi in jih podrejo po tleh, sicer je po tebi. Potem smo sli pogledat se udomacene geparde, kjer smo se slikali v neposredni
blizini. Od tam smo sli proti nacinalnem parku Etosha. Zmotno je prepricanje, da v afriki povsod blodijo divje zivali. Zivali sploh ni, razen v nacionalnih parkih, kjer velja strog rezim: najvecja hitrost, ura prihoda in odhoda iz parka, ipd. V parku, ki je v velikosti Slovenije so razlicni zagrajeni kampi, ki imajo v nesposredni blizini napajalisca, kamor pridejo zivali. Pomeni, da sedis na klopci in gledas slone, zirafe, nosoroge, itd. ki se pridejo odzejat. Pomeni, da so oni na prostem, ti pa v ogradi. V prvem kampu smo videli zirafe, zebre in slona, v drugem pa smo ponoci videli, credo slonov, ter nekaj nosorogov, ki so slone naredili zivcne, da so morali zaradi mladicev odmencati stran. Nekaj casa smo se gledali nosorege, ki so spuscali glasove, ker jim ni bilo prevec vsec, da so se znasli skupaj. Ponoci je sledila vecerja in bivakiranje na WCju, kjer sem cakal, da se vsaj nekaj baterij napolni, saj je bilo moc polniti samo na WCju.

četrtek - 30. julij

Zvecer smo prisli v camp, ki je hkrati tudi farma gepardov. Trenutni lastnik je podedoval od dedka farmo. Leta 1931 poskodovanega geparada niso hoteli vzeti v oskrbo v nacionalnem parku, zato ga je njegov ded udomacil in zacel z vzrejo gepardov. Tradicija se je prenasala insedaj imajo za ogrado 24 gepardov, od tega 3 udomacene.