četrtek - 6.avgust

Zjutraj smo se iz Botswane odpravili proti Zimbabwe, na ogled Victorijinh slapov. Prej smo ko zmesani iskal disel. Na eni crpalki smo jim ves disel pokupil. Dzipi imajo vgrajen dvojni tank, pomeni, da v enga natankas dobrih 140 litrov. Ko smo koncno natankal, smo sli proti meji. Tam so nas zadrzali dobri dve uri. V glavnem ne mores verjeti kaksna birokracija. Ze tako smo mel urejene vize, pa kljub temu je bilo ena gora pisanja in izpolnjevanja. Najbolj komicen prehod pa je na strani Zimbabweja. Ena pisarna je v hisi, druga pa je na prostem. Dobesedno je pisalna miza na prostem, na dvoriscu. Potem smo gledali, kako so papircke prenasali med pisarno v hisi in pisarno na prostem. Seveda z hitrostjo polza. Ce je Botswana primerljiva z evropsko drzavo, je Zimbabwe cisto nasprotje. Odkar je Mogabe predsednik ze 30 let, je zafural dravo do konca. Pred kratkim so opustili lastno valuto, ki je imela triljonske zneske zaradi hiperinflacije. Ko pridemo v mesto, kjer si ogledas slapove, so nas obstopili iz ulice in nam vsiljevali rocne izdelke. Nekako smo se izmuznili in si pogledali cudovite Viktorijine slapove. Zvecer smo si pogledali se slapove iz meje med Zimbabwe in Zambijo - iz mostu. Maja (specialist) je nekako kar sla na stran Zambije. Kasneje je povedala, da so jo tam zahaklali policisti in jo zacelizaslisevati od kje je. Ko je opazla, da niso bili prevec zadovoljni z razlago, da je iz Slovenijie in da si je samo prisla pogledat slapove iz njihove strani, jo je po cudezu ucvrla nazaj na stran Zimbabweja. Vodic je potem nakndano razlozil, da je imela sreco, ker bi jo lahko priprli zaradi ilegalnega prehoda. Za ogled iz mostu smo namrec morali kupit enodnevno vizo za Zambijo - vendar samo za dostop do mostu. Ko smo se vracali, so me spet obstopili tezaki z izdelki. Mal sem se pripravil in si v zep stlacil nekaj ameriskih dolarjev. Kupil sem dva para kamnitih nilskih konjckev in lesene Big 5. Za slednje sem prodajalca malce nategnil: iz 20 sem zbarantal na 7 dolarjev. Vidno razocaran mi je sledil do avta. Ko sem se nekak zaprl v avto z ruzakom v rokah in hotel speljat, sem opazil, da sem zalozil kljuce. Lahko si predtavljate sceno. On zunaj penil, jaz bi moral samse speljat, pa nisem nasel kljucev, iskat pa jih nisem mogel, ker sem v avto vstopil z vso nakupljeno saro in se ruzakom. Po nekaj minutnem kletju, sem nasel zalozene kljuce, in spet prva, druga, gas. Upam, da ne ve, kje kampiral. Zvecer smo pripravl se zadnjo vecerjo, preden predamo stafetu spet prvemu avtu - kuhanje. Zvecer sem tudi opazil, da sem na slikanju Viktroijinih slapov slabo obrnu 8 mm fil v kameri in se mi ni navijal na drug kolut amapk se je stlacil po celi kamer, ko se je odvijal. Tokrat tudi bambus ni pomagal - tolk sem bil jezen. Sedaj razmisljam, da bi enkrat v teh treh dneh kolikor smo v Zimbabwe, sel se enkrat sam na ogled slapov, da posnamem z staro kamero. Jutri grem na enega najnevarnejsih spustov z raftingom po reki Zambezi - reki, ki na koncu pada v Viktorijinh slapovih. Vse to vam lahko pisem po cistem naklucju. Pravkar sem ugotovil, da lovim sibek signal WiFi, ki ni zakodiran. Hehehe... Pomeni tri dni zastonj oglasanja iz Zimbabweja.